“DUHOVNOST” – UTVARA in BEG PRED RESNIČNOSTJO?


“DUHOVNOST” – UTVARA in BEG PRED RESNIČNOSTJO?

Osvetlimo še tako imenovani notranji vidik, ki, poleg povsem psiholoških elementov, imenovanih duševnost, lahko predstavlja tudi tako imenovano ”duhovnost”, preko katere lahko posameznik prav tako uresničuje potrebo po notranjem zadovoljstvu oziroma miru. Običajno gre za posameznikov intimen odnos do vprašanj o smislu življenja oziroma o nekakšnem odkrivanju mistične skrivnosti onostranskega, ki je izza običajnega človeškega razumevanja. Nekateri pravijo, da iščejo oziroma želijo Spoznanje, Osvoboditev, Nirvano in kar je še podobnih izrazov, drugi želijo denimo obvladati svojega duha z raznimi telesno-duhovnimi vajami, se sproščati, umirjati in tako naprej. Torej pač le in zgolj – cilji, pretežno usmerjeni nekako navznoter, v t.i. ”duhovno”. Kaj v resnici želimo, k čemur pravzaprav stremimo, ko si postavljamo nekakšne ponotranjene cilje? Kaj nam izpolnjevanje t.i. ”duhovnih” ciljev prinaša? Poleg nekakšne notranje varnosti pred končnostjo, ki jo predstavlja telesna smrt, najbrž dobro počutje, zadovoljstvo, mir, notranjo harmonijo in podobno. Precej podobna notranja stanja torej, ki smo jih omenjali pri zadovoljevanju povsem materialnih ciljev. Denimo, da se srečamo z metodo ali ideologijo, v kateri je nekdo podal svojo izkušnjo za dosego notranje pomiritve, sreče in trajnega zadovoljstva. Tudi če je popolnoma iskren in bi, če bi se držali njegovih navodil, dejansko prišli do želenega cilja, kaj običajno storimo? Ali zvesto (včasih celo fanatično) in slepo, do konca življenja le sledimo nekim dogmam in ritualom oziroma nauku, ali pa smo nad ¨noviteto¨ nekaj časa navdušeni, nato pa kmalu popustimo in pričnemo ponovno iskati. Čez čas namreč običajno spoznamo, da povsod nekaj manjka in da ”to še ni to”. In tako iščemo, beremo, obiskujemo posebne kraje in ljudi, leta minevajo, vedno več vemo – pa smo zato tudi bolj pomirjeni? Vprašamo se lahko ali sploh iščemo na pravih naslovih? Ali se kaj razlikujemo od tistih, ki jim ”duhovnost” ni kaj prida mar in sledijo le materialnim ciljem? Kakšno je njihovo dejansko stanje uma? Gotovo nič kaj drugačno od našega, morda tako ¨duhovnega¨ torej.

Kaj pa če se v ti.i. ”duhovnost” zatekamo zato, ker smo morda na kakšnem povsem praktično življenjskem področju premalo uspešni, smo torej nezadovoljni, ker se nismo dovolj znašli, smo nad (svojim) življenjem morda razočarani? Takšnih ”ker” je lahko zelo veliko. Ko človek enkrat zares stopi na pot duhovnega (v)pogleda in odnosa do sveta, preneha deliti ljudi na verne in neverne, duhovne in neduhovne, preneha soditi (sebe in druge) ter polno zaživi – tukaj in sedaj. Tudi ne tarna nad usodo ali nesrečo, ampak prične iskati rešitve in odgovore v njemu samemu…Nihče nam ne more pokazati naše poti in nam dati nekakšnega recepta za vse življenje ter nas odrešiti dvomov in težav. Nihče namreč pred nami še ni živel našega življenja. Drugi nam lahko najbrž pokažejo le načine, kako si izdelati orodje, da bomo sami klesali in si skozi življenje utirali lastno Pot. Skrivnost tega čudeža, imenovanega Življenje, najbrž leži v umetnosti kako živeti – tukaj in sedaj, v tem prostoru in med ljudmi, kjer pač smo. Vse ostalo, mnogokrat tudi t.i. ”duhovnost”, so najbrž le utvare, s katerimi si pomagamo, da lažje pre-živimo. Utvare, ki smo jih (vsak na svoj način) ustvarili sami oziroma naš Um. Če nam te utvare koristijo in smo zaradi njih trajno srečni in zadovoljni in je takšna tudi vsaj naša bližnja okolica, so učinkovite in torej dobrodošle. Pa je res tako?

Rate this post